Srednjeveško mestece, ki mu je skozi stoletja pečat pustila bližina mogočnih Benetk, nedvomno sodi med najlepša, najbolj ohranjena in najpristnejša sredozemska mesta. To pa še ni vse: ta edinstveni drobni zaklad ponuja še čudovito nedotaknjeno naravo, kulturo na vsakem vogalu, pa prvovrstno sol, oljčno olje, vino, zelenjavo in ribe. Najboljše pri tem pa je, da so vse te lepote in dobrote tako blizu! Vabimo vas, da si pridete ta naš zaklad ogledat – in ga odkrijete čisto zase …
Zgodovina
Z rimsko osvojitvijo Istrskega polotoka v letih 178/177 pr. n. št. sta se začeli postopna kolonizacija in romanizacija polotoka. Tako so tudi v zaledju Pirana nastajale rimske »vile rustike«, do gostejše naselitve samega rtiča pa tedaj verjetno še ni prišlo. Ta se je pričela šele ob zatonu Rimskega imperija konec 5. stoletja, ko se je ob vdorih in preseljevanju barbarskih ljudstev romansko prebivalstvo zateklo v otoške naselbine ali utrjene postojanke ob sami obali.
V 7. stoletju je Piran pod Bizancem postal močno utrjen castrum, s tem pa se je začel njegov urbani razvoj. Že ob koncu 6. stoletja smo priča silovitim obrsko-slovanskim vdorom v Istro. Sledila jim je postopna slovanska kolonizacija, ki ji je na široko odprla vrata šele frankovska osvojitev Istre leta 788. Franki so Istro upravno vključili v Furlansko marko in podpirali slovanski živelj v politični in gospodarski borbi proti romanskemu mestnemu prebivalstvu. Po delitvi Frankovskega cesarstva je bila grofija Istra leta 843 priključena Italskemu kraljestvu, leta 952 Nemškemu cesarstvu oziroma vojvodini Bavarski, leta 976 Koroški vojvodini in nazadnje Oglejskemu patriarhatu.
Zaradi postopnega pridobivanja lastnih ozemelj in zaradi možnosti svobodnega razvoja pomorske trgovine so se mesta ob istrski obali, vključno s Piranom, skušala čim bolj otresti neposredne odvisnosti od fevdalnih gospodov in pri tem našla zaveznika v Beneški republiki, ki je od 10. stoletja postajala čedalje močnejša pomorska in trgovska sila na Jadranu. Beneški prodor na vzhodno jadransko obalo je postal za nadaljnji razvoj istrskih mest odločujoč, saj so Benetke tu že iskale svoja tržišča in oporišča za prodor na srednji in južni Jadran. Postopno so si začele podrejati obalna istrska mesta, vendar so z njimi najprej sklepala prijateljske in trgovske pogodbe. Tudi Piran so vzele pod svojo zaščito, v zameno pa je moralo mesto z njimi leta 933 skleniti trgovsko pogodbo. A kmalu je piransko prebivalstvo spoznalo, da mu pogodbe z Benetkami krnijo svobodo in samostojnost, zato je iskalo izhod v samoobrambnem povezovanju s sosednjimi mesti, zlasti s Koprom, pa tudi v krepitvi lastne avtonomije.
Gospodarskemu razcvetu, ki sta ga istrskim mestom prinesli pomorska trgovina in trgovina z zaledjem, gre zasluga, da so si nekatera mesta že ob koncu 12. stoletja priborila avtonomijo in postala svobodne komune z voljeno oblastno strukturo: Piran leta 1192. Ob lastni izbiri mestnih načelnikov – podestatov so mesta med seboj celo sklepala trgovske pogodbe.
Že v drugi polovici 13. stoletja je začela Beneška republika osvajati istrska mesta in leta 1279 zasedla Koper, leto kasneje Izolo, leta 1283 pa še Piran.
Od 15. do 17. stoletja so Piran pretresali socialni boji med plemstvom in populari, ki so se upirali in izražali nezadovoljstvo zaradi plemiškega upravljanja občinskih blagajn, lastništva nad solinami in zemljo v zaledju ter zaradi političnih pravic, ki so jih želeli pridobiti.
V Istro se je razširil tudi protestantizem, ki se je v Piranu pojavil že v 30. letih 16. stoletja.
